Besedilo: Zdenko Orožim, dr. med., spec. splošne in plastične kirurgije
Medicinske raziskave kažejo, da kar med 80 in 90 % žensk trpi zaradi bolj ali manj izraženega celulita. Imajo ga tako debele kot suhe ženske, zvezdnice in preproste gospodinje. Predane body buildingu in veganke se ne mučijo z njim nič manj kot debeluške, ki živijo življenje s polno žlico. Mlade dame, ki imajo neomejen dostop do plastične kirurgije, obolevajo enako kot njihove vrstnice, ki še živijo v primitivnih lovsko-nabiralniških skupnostih osrčja Amazonije. Vse uporabljajo bolj in manj čudežne preparate za odpravo celulita, od katerih večina ne pomaga doseči obljubljenega, a celulit vse tako zelo moti, da iščejo vselej nova, še bolj čudežna zdravila.
Kaj sploh je celulit?
Strokovno mu rečemo edematozna fi brosklerotična panikulopatija. Za učenimi besedami se skriva bolezen, pogojena z motnjami v koncentraciji spolnih in drugih hormonov ter motnjami v presnovi, ki spremenijo sestavo tekočine v medceličnih prostorih podkožnega maščevja. Razlogov za nastanek celulita je veliko: svojo vlogo igrajo geni, saj je pogostejši med pripadnicami bele rase. Pomembna je stopnja fizične aktivnosti, ker se pogosteje pojavi pri neaktivnih, »zasedenih« ženskah, pogosteje pri debelih in takih, ki uživajo nezdravo, »hitro« hrano. Pomemben sprožilec je hormonsko neravnovesje, saj pogosteje zbolevajo bolnice, katerih ščitnica deluje preveč ali premalo, kakor tudi tiste, ki imajo številne drobne ciste na jajčnikih. Enako vplivajo hormonska zdravila, na primer tablete proti zanositvi. K patološkim spremembam na drobnih žilicah v koži in nastanku celulita prispevajo tudi prenizke koncentracije hormona in preveč inzulina, premalo progesterona in preveč estradiola v krvi. Hitre in drastične spremembe prehranjevalnih navad zaradi nihanja v razpoloženju povzročajo celulit, ker se spremeni sestava črevesne fl ore in ruši hormonsko ravnovesje. Kronično zaprtje prav tako ne vpliva dobro na število in sestavo bakterijskih vrst, ki živijo v simbiozi z nami v debelem črevesu. Nič manj ni škodljivo kajenje, ker podobno kot pretesna oblačila neposredno zavira krvni pretok v kožnih kapilarah. Posebno mesto v nastanku celulita ima sindrom lipoedema, ki se iz nepojasnjenih razlogov vselej začne na golenih in ne na stopalih ali v okolici gležnjev, kot je to pri lipolimfnem edemu.
Kako nastane celulit?
Sprva se količina tekočine poveča, nastanejo motnje mikrocirkulacije krvi, poveča se propustnost kapilar in nastane oteklina. V razširjenem prostoru med celicami se razvije vnetje, spremenijo se lastnosti vezivnih celic, ki prepletejo ta prostor z vezivnimi vlakni. Ta slednjič degenerirajo v brezoblično, sklerozirano maso, ki ovira limfni odtok. S tem povzroča dodatno otekanje tkiva in začarani krog se zavrti. Hkrati upočasnjeno pretakanje krvi spodbuja kopičenje maščevja, povečan volumen maščevja pa upočasnjuje krvni pretok v kapilarah in zavrti se nov začarani krog.
Celulit je torej posledica številih biokemičnih presnovnih sprememb. Te povzročijo zadebelitev vezivnih trakov v podkožju. Zaradi tako napetih vezivnih mostičev se prenapolnjene maščobne blazinice tik pod usnjico izbočijo in dajo koži videz pomarančnega olupka. »Pomarančna koža« dobi še bolj grobo, neravno strukturo, ker sčasoma postane tudi usnjica tanjša in manj elastična.
Ali povedano drugače: vzemimo za model plastično blazino za plažo z več prekati. Zamislimo si, da njena zgornja plastična površina ponazarja usnjico s povrhnjico na površini, spodnja stran blazine pa mišično ovojnico. Pregrade med posameznimi prekati so vezivni mostiči med mišično ovojnico na dnu in usnjico tik pod površino kože. Zrak, ki ga vpihavamo v blazino, ponazarja maščobno tkivo. Dokler je volumen zraka v blazini zmeren, je njena površina ravna. Ko se količina zraka v blazini – oziroma volumen maščevja v podkožju – poveča, se napnejo pregrade – vezivni mostovi – in na mestih, kjer so pripeti, zadržijo plastično površino na svojem mestu. Kjer ni pregrad, pa se blazina napihne in izboči.
Enako se s povečanjem volumna maščevja tik pod usnjico ta napihne povsod, kjer ni pripeta z vezivnimi pregradami ali mostiči, in postane »pomarančasata«.
Začarani krog sprememb lahko prekinemo z izboljšanjem prekrvitve, torej mikorcirkulacije, in pospešeno limfno drenažo. S tem se zmanjša nalaganje maščob v celice maščobnega tkiva. Pogoja za to sta zdrava prehrana in redna fi zična aktivnost. Pomagajo tudi zdravila za uravnavanje hormonskega ravnovesja, nega kože in še vrsta drugih metod, kot so ročna limfna drenaža, koncentrirana trombocitna plazma, mezoterapija, endermologija, karboksiterapija, radiofrekvenkčna terapija in laserska lipoliza. Tokrat bi se rad ustavil prav pri tej, saj je laserska lipoliza najnovejše orodje za zdravljenje celulita.
Zakaj je laserska lipoliza učinkovita za zdravljenje pomarančne kože?
Če uporabimo laserske žarke ustrezne valovne dolžine, prekinemo z njimi podkožne pregrade, ki ločujejo zadebeljene maščobne mešičke, raztopimo v te mešičke ujete maščobne celice in povečamo debelino usnjice.
Laserska lipoliza je minimalno invazivna metoda zdravljenja. Za razliko od vseh drugih neinvazivnih metod, ki delujejo na podkožno maščevje preko površine kože skozi povrhnjico in usnjico, učinkuje laserski žarek na maščevje neposredno.
Kako?
Skozi drobno vbodnino v koži vbrizgamo v podkožje mešanico sredstva za lokalno anestezijo, zdravila, ki skrči krvne žile in fiziološke raztopine. S to tekočino prepojeno podkožje postane neobčutljivo za bolečino. Nato skozi isto vbodnino uvedemo v podkožje 2,5 mm debelo kovinsko kanilo, v kateri je svetlobno vlakno, po katerem iz laserskega generatorja potujejo laserski žarki. Ti žarki imajo na celice fotomehanski učinek: prekinejo vezivne pregrade, ki se pojavijo na njihovi poti, in raztopijo ali uplinijo maščobne celice. Tako počijo tesne pregrade razdelkov, v katerih so bile zbite prenapolnjene maščobne celice. Zmanjša se število živih maščobnih celic v njih, zato razdelki uplahnejo in koža se zravna. Obsevanje usnjice z notranje strani oziroma »od spodaj« delno poruši zgradbo kolagenskih vlaken v njej. Za organizem je taka poškodba spodbuda za intenzivno pregrajevanje strukture usnjice – ali z drugimi besedami – v fazi celjenja se kolagenska vlakna prenovijo. Raziskave so pokazale, da je po končanem celjenju usnjica debelejša. Če se vrnemo k primeru napihljive zračne blazine in ponazorimo rezultate zdravljenja, na njej nastanejo naslednje spremembe: pregrade med posameznimi prekati niso več povsem nepropustne, zmanjša se zračni tlak v blazini, njena površina postane ravna, sama gumijasta stena blazine pa debelejša. Le da človeška koža ne reagira povsem enako: medtem ko postane zračna blazina zaradi zmanjšanega tlaka zraka v njej bolj mlahava, se napetost in elastičnost človeške kože zaradi zadebelitve in skrčenja usnjice v vodoravni smeri celo povečata.
Prednosti laserske lipolize
Prednosti laserske lipolize so številne: najprej minimalna invazivnost, saj celoten poseg opravimo skozi nekaj drobcenih rezov. Metoda je bolj učinkovita kot postopki, ki potekajo prek površine kože, ker delujemo z laserskim žarkom neposredno na patološko spremenjeno tkivo, ki povzroča celulit. Laserska lipoliza je prvi terapevtski postopek, ki ga ni treba ponavljati znova in znova – zadošča en sam poseg. Celoten postopek poteka v lokalni anesteziji, splošna narkoza nikoli ni potrebna. Bolečina je minimalna, izgube krvi je le nekaj kapljic. S to metodo lahko obdelamo majhna ali velika področja kože v uri in pol do dveh urah. Tanka usnjica še poslabša videz celulita, a laserska terapija poveča njeno debelino in elastičnost, zato je po posegu koža bolj gladka, napeta in mlajšega videza. Operacijo napravimo ambulantno. Okrevanje je kratko: pacienti se vrnejo k svojim običajnim dejavnostim po dnevu ali dveh. Metoda je varna, brez pomembnih zapletov, in rezultati – kot kažejo dosedanje raziskave – obstojni. Tudi po več kot letu dni se znaki celulita niso ponovili. Seveda pa brez zdravljenja osnovnih vzrokov za celulit ne moremo preprečiti nastajanja pomarančne kože na drugih delih telesa.
