Dr.Zdenko Orožim
Grki so v svojih kipih iskali popolnost. Pozorno so opazovali svet okoli sebe. Umetniki so v obrazih in postavah ljudi prepoznavali neskončno raznolikost potez in jih skušali povzeti v ideale. Dojeli so, da popolna lepota ne pripada nam, nepopolnim ljudem. Iskali so popolnost potez in razmerij, da bi jih uporabili za upodobitev bogov in junakov nadzemskih lastnosti. Gotovo so z velikemu šestilu podobnim instrumentom, ki ga imenujemo kaliper in uporabljamo še danes, naredili tisoče meritev. Tako so spoznali, kako visok mora biti nos v primerjavi z višino čela, kako velika usta, koliko debelejša spodnja ustnica od zgornje, kako veliko je idealno uho in kako daleč od očesa, kakšno je najbolj skladno razmerje med dolžino in debelino nadlahti in podlahti, stegna in goleni, velikostjo stopala in velikostjo noge, velikostjo prstov in palca glede na velikost telesa in roke … Dojeli so, da je rezultate teh meritev mogoče matematično izraziti v geometrijskem pravilu zlatega reza in ga kot razumsko razkritje božanske skrivnosti lepote uporabili v umetnosti.
Razen nekaj slovitih izjem ne poznamo imen kiparjev, niti imen generacij njihovih učiteljev, a dovolj je – bi lahko strnili misel znamenitega zgodovinarja antične umetnosti sira Johna Beasleya – da imamo privilegij videti ohranjene kipe neznanih umetnikov antičnega grškega sveta. Z umetniškimi stvaritvami nam prenašajo najvišja, v umetnost prelita sporočila verskih razglabljanj in duhovnih dosežkov njihovega časa v daljni preteklosti. Merila lepote, ki jih spoštujemo in uporabljamo še danes, so v veliki meri odkrili in veličastno uporabili prav neznani umetniki starogrške civilizacije.
Vsa ta spoznanja se udejanjena zrcalijo v kipih, izklesanih za sprednje in zadnje trikotne zatrepe nekoč slovitih templjev, za metope, reliefne plošče, s katerimi so bile okrašene stranice, in slednjič za kipe božanstev v mraku najsvetejšega. Danes sevajo ohranjena dela – večinoma rimske kopije grških originalov hladno, brezčasno lepoto obdelanega kamna. Dokler čas z njih ni spral barv, s katerimi so bili pobarvani, so gotovo delovali skoraj kot živi.
V nasprotju z golim moškim telesom, ki nikoli ni veljalo za nespodobno in je bilo simbol politične samozavesti, svobode, je bila gola koža in privlačnost ženskega telesa razen obraza, rok in stopal stoletja dolgo v javnosti tabu. To ne velja samo za upodabljajočo umetnost. V Iliadi najdemo desetine in desetine včasih celo zelo natančnih opisov smrti vojakov in junakov, a niti enega natančnega opisa telesa boginj ali recimo vsaj Helene, zaradi katere se je vnel spopad, razen skope opazke, da je bila najlepša med ženami ljudi.
Bitka med Lapiti in kentavri je bila popularen motiv, uporabljen na zatrepih več templjev, najlepše na zahodnem zatrepu Zeusovega templja v Olimpiji iz prve polovice 5. st. pr. n. š. Upodablja mitološko zgodbo o poroki med lapitskim herojem Peiritoom in Daidamejo, na katero so bili povabljeni tudi kentavri – pol konji pol ljudje. V pijanosti so hoteli ugrabiti ženske in vnel se je spopad. Gola moška telesa so izklesana tako, da jih vidimo od spredaj, telesa žensk so razgaljena le na mestih, kjer se jih dotikajo kentavri, in izklesana v takšnih položajih, da jih opazovalec vidi na pol od strani in njihovo razgaljenost bolj sluti kot vidi. Ženske so dokaj pasivne, prevladuje sram. Na upodobitvah istega mita iz druge polovice 5. st. pr .n. š., kot je friz v Pozeidonovem templju na Sounionu, južne metope atenskega Partenona in friz v Apolonovem templju v Bassae na Peloponezu, so ženske bolj uporne, dejavnejše, oblačila višje zavihana, dojke že bolj razgaljene. Upodobitve ženskega telesa so postajale iz stoletja v stoletje bolj realistične, bolj drzne, bolj zapeljive.
Podobno zgodbo kažejo upodobitve boginje Nike. To krilato boginjo, znanilko zmage, so vselej upodabljali v trenutku pristajanja na vrhu stebra. V sedmem in šestem stoletju je bilo njeno telo debelo ovito v gube ohlapnega oblačila. Nike Paionios, tako imenovana po kiparju, ki jo je izklesal po naročilu meščanov Mesene in Naupakta na čast zmage nad Špartanci leta 424 pr. n. š., pa je videti, kot bi pristala v močnem protivetru. Koprenasto oblačilo daje vtis, kot bi bilo mokro prilepljeno na telo, odkriva dojko in ne skriva, razen osramja, nobenih podrobnosti njenega telesa.
Posebej med boginjami seveda izstopa Afrodita, boginja ljubezni. Stari Grki so se zavedali, da njen kult izvira iz Azije, kjer so v njenih templjih po grških mestih na maloazijski obali Egejskega morja celo do konca antike prakticirali tempeljsko prostitucijo, kakršna v Grčiji, razen v Korintu, ni bila več v navadi. Do 2. stoletja pr. n. š. je postala golota toliko javno sprejemljiva, da so se pojavili prostostoječi kipi Venere. Upodabljali so jo, kot bi se pripravljala na kopel, s spuščenim oblačilom, ki je razgaljalo mladostne prsi, medtem ko je bilo osramje še vedno debelo skrito pod gubami. Najbolj znan primer take upodobitve je Miloška Venera, izklesana približno leta 100 pr. n. š., danes v pariškem Louvru, podobna je Kapuanska Venera, rimska kopija grškega kipa, sedaj v Neaplju, in še številne druge.
Najsi so bile te upodobitve v svojem času drzne, nobena ni povzročila tolikšnega škandala kot kip, čigar marmorno kopijo danes poznamo pod imenom Knidska Venera. Pri znanem atenskem kiparju Praksitelu so kip naročili za svoj tempelj Afrodite prebivalci Kosa. A ko so videli, kaj jim je kipar ulil v bronu, so – kot poroča Plinij starejši – delo iz moralnih razlogov zavrnili. Kip je končal v Afroditinem svetišču v maloazijskem pristanišču Knidos. Že v antičnih časih je postal predmet občudovanja, čaščenja in celo spolnega spozabljanja. Praksiteles je oblikoval povsem golo žensko telo, ki ga krasi samo okrasek na nadlahti. Izbral je trenutek presenečenja po kopeli, levica počiva na oblačilu na stojalu poleg nje, glavo obrača v levo, kot bi hotela strahoma pogledati, ali jo kdo vidi, desna roka prikriva spolovilo,težo nosi na desni nogi, leva je upognjena in telo je zato ukrivljeno v ljubki ženski S liniji. Psevdolukian, poznoantični pisec, v spisu Erotes opisuje romanje po vzhodni obali Egejskega morja. Na Rodosu se mu pridruži homoerotični par: Kalikratidas iz Aten, prestolnice pederastije, in Karikles iz Korinta, kjer je bilo prav tako razvpito Afroditino svetišče. Ob pogledu skozi sprednjo stran svetišča se biseksualni Karikles navduši in obsuje stegno kipa s poljubi, homoseksualni Kalikratidas pa ostane hladen. Vznemiri se šele, ko svečenica odpre zadnja vrata svetišča in omogoči pogled od zadaj. Čemu? Dokler gledamo kip od spredaj, rahle upognjenosti telesa naprej, ki nakazuje podrejenost, niti ne opazimo takoj – jasno vidna je šele od zadaj. Predvsem pa današnjega opazovalca preseneti oblika zadnjice stegen in goleni, ker preprosto ni ženska. Oblika in mere, tudi velikost glave proti velikosti telesa bolj ustrezajo telesu mladeniča kot podobi mladenke. Zato je bil ob pogledu na zadnji del telesa navdušen tudi homoseksualni Kalikratidas. Na poznejših marmornih rimskih kopijah tega kipa je ta dvojnost istega telesa – spredaj ženska, zadaj deček, nekoliko manj izrazita, a jasno opazna tudi na Kapitolinski Veneri v Rimu, Medičejski Veneri v galeriji Uffizi v Firencah in drugih kopijah v Münchnu, New Yorku in Petersburgu. Poudariti moram, da je svoje na teh kipih naredila tudi barva. Vemo, da je imela medičejska Venera rdeče ustnice in z zlatom prepredene lase … Praxiteles je s svojim delom poudaril dvospolnost grške moške družbe, ki na homoerotični odnos ni gledala s prezirom, celo nasprotno.
Skrajno obliko spoja moškega in ženske v istem telesu, Hermafrodita, so – spet je bil izvor kulta v Aziji – častili v Paphosu na Cipru. Tri dobre marmorne kopije originalnega bronastega kipa, ki ga je izdelal Polikles, so našli v Rimu. Ena od teh je danes v Louvru, druge antične in moderne kopije lahko vidimo še v številnih drugih muzejih po svetu.
Grki so ženo pojmovali kot varuha domačega ognjišča, mater zakonitih potomcev, za veselje v življenju pa obiskovali ali vzdrževali hetere, ki so bile bolj samostojne od grških zakonskih žena in bolje izobražene.
Če odmislimo mitološko Heleno, ženo špartanskega kralja Menelaja, zavoljo katere se je vnela trojanska vojna, so med lepoticami iz mesa in krvi prav hetere ostale najbolj zapisane v zgodovini, bodisi v anekdotah o svoji razsipnosti ali predrznosti, bodisi kot modeli za umetniška dela. Morda najbolj izstopa Mnesarete, lepotica iz 4. stol. pr. n. š., ki so jo zaradi rumenkaste polti imenovali Phryne (žaba). Nekaj časa je bila Praksitelova spremljevalka in prav ona naj bi bila model za Knidsko Venero. Merjeno z današnjimi merili lepote – okus se je v dveh in pol tisočletjih vendarle spremenil – niti ni bila izjemna lepotica.
Grki so častili ravno linijo od čela do vrška nosu, ki jo današnja zahodna kultura ne ceni prav posebno. Všeč so jim bili fantje in dekleta, ki so imeli bujne, med seboj zraščene obrvi – danes jih nad nosom pulimo ali celo lasersko odstranjujemo. Podobe kipov kažejo, da so bile v čislih majhne, dekliške prsi, vitki, deški boki, dolgi nežni udje.
In kako so si prizadevali, da bi se svojim, v kipih udejanjenim idealom približali v resničnih življenjih? Stari Grki so verjeli v moč intenzivne telovadbe in hladnih kopelih za ohranjanje svežine duha in mladostne obliko telesa. Če so ga imeli, so telo umivali z milom iz kozje maščobe, sicer je za odstranitev znoja po telovadbi pomagala zgolj blatna kopel, otiranje z otiračo in spiranje z vodo. Nato so se natirali z olivnim oljem, da bi koža ostala mehka in voljna. Prvi v zgodovini so spoznali moč rastlinskih aromatskih olj in jih mešali v mazila, da so dobili nekakšen make-up. Za beljenje kože na obrazu so uporabljali svinčev karbonat. Posamezne dele obraza so zasenčili z uvoženim ogljem iz krokodiljih iztrebkov. Rdečino ustnic in lic so poudarjali z živosrebrnim sulfidom, oziroma cinabaritom. Tega so uvažali iz Španije. Svinčeva ruda galenit ali svinčev sulfid je dajal kovinsko modrikast sijaj sencam za oči. Živeli so v povprečju prekratka življenja, da bi doumeli kako strupene so svinčeve in živosrebrne soli, čeprav so vedeli, da lahko naredijo razjede na koži. Ali pa je bila nečimrnost večja od strahu pred razjedami? Pomada iz kruha in mleka je čez noč pomagala proti staranju, zjutraj so jo odstranili z omako iz fižola, kuhanega v maslu. Dišave za telo so izdelovali iz zmletega cedrovega in cipresovega lesa, skušali iz te mase prenesti dišeče smole v vodo in si z njo natirali kožo pred spanjem. V kozmetične namene so uporabljali tudi korenine špargljev, divji janež, čebulice divjih lilij, kozje mleko in blato. Prevretke so filtrirali in z mehkim kruhom nanašali na kožo, da bi prikrili znake staranja.
Lepote polnega, zrelega ženskega telesa svet grške kulture ni hotel opaziti, še manj častiti.
Ko primerjamo spoznanja antičnih Grkov in naših spoznanj – navsezadnje mora vsaka doba zase znova podati definicijo in smisel lepote, posebej še ženske – raziskave kažejo, da se naše dojemanje lepega obraza za malenkost odmika stran od v antiki čaščenega razmerja »zlatega reza«, to je 1: 1,618. Čeprav imajo različni obrazi različno privlačnost, danes dojemamo obraz kot lep, če je navpična razdalja med očmi in usti približno 36 % dolžine celotnega obraza in razdalja med očmi približno 46 % širine celotnega obraza. Bolj preprosto povedano to pomeni, da so nam, torej, všeč bolj »punčkasti«, bolj otroški obrazi z – vsaj pri ženskah – večjimi očmi, kot pa so bili všeč antičnim Grkom.
Rimska kultura je sicer prevzela grške bogove, čeprav jim je nadela latinska imena, a v vsakdanjem življenju ni častila grške spolne lahkomiselnosti in istospolne igrivosti. Rimska žena je bila zakonsko skoraj enako omejena kot grška, izobražene grške hetere pa so v rimski kulturi povsem poniknile v bedno prostitucijo. Moško in tudi žensko telo sta v upodobitvah znova dobila politično težo. Tudi zaradi te vloge so se Rimljani za videz svojega telesa trudili, vse dokler se s prevlado krščanstva smisel za vse lepo ni povsem spremenil in telo nenadoma ni bilo več pomembno. A to je že začetek naslednje zgodbe.
