Kakšni so trenutni trendi v (plastični) estetski kirurgiji v svetu?
Svet se je v zadnjih letih razvil v globalno vas, kjer se trendi, tehnike in novosti praktično v trenutku znajdejo na drugi strani sveta. Seveda v inovacijah prednjačijo dežele s številnim prebivalstvom, saj je tam absolutno gledano tudi največ posegov. Na »inovativnost« pa seveda vpliva tudi kulturno okolje sprejemanja abstraktnih različnosti in medicinska regulativa posameznih držav.
Pri kulturnem okolju govorim o sprejemljivosti določenih posegov, ki spremenijo telo tako, da je izven standardnih okvirjev, a je to vseeno med populacijo sprejemljivo, včasih tudi zaželeno.
Kot primer lahko recimo navedem velikost oprsja – v vzhodnih državah naše bivše skupne države je namreč velikost vsadkov dojk in posledično tudi povečanje mnogo pogosteje več koz 500 ml, kot npr. v državah zahodne Evrope ali pri nas. Pri taki povečavi večinoma več ne gre za harmonično skladnost telesa kot celote, pač pa za izrazito poudarjanje dela telesa – ženskega oprsja. To je nekako v nasprotju s splošnimi trendi v zahodni Evropi. V nekaterih državah predvsem latinske oz južne Amerike so namreč trendi »pretiravanja« podobni, ali še bolj izraziti, predvsem pri povečavah zadnjice, dojk in ustnic. Ti trendi v določenih obdobjih pridejo tudi k nam preko različnih medijev, predvsem zaradi vpliva globalnih vplivnic oz. influenserk. Trend povečanja zadnjice je tako prišel tudi o nas zaradi vpliva iz latinskoameriških držav in afrike, kjer so zadnjice genetsko večje in je tudi zgodovinsko in kulturno večja zadnjica bolj estetska. Za kavkaško raso, kateri pa pri nas večinoma pripadamo, to ni prevladujoča značilnost in tudi ne estetski ideal, čeprav bi si nekateri – predvsem industrija vsadkov – to želeli.
Kako se ti trendi razlikujejo od zahtev slovenskih pacientov in pacientk?
Slovenske pacientke in pacienti so v veliki večini konzervativno usmerjeni oz. bolj cenijo harmoničnost in skladnost telesa, kot korekcije delov obraza in telesa izven ustaljenih okvirjev. Tako da v tem smislu vsekakor sledimo globalnim svetovnim trendom estetske harmoničnosti telesa kot celote.
Je pa glede na precej izrazit vpliv estetskih idealov iz držav bivše skupne države ali preko omenjenih vplivnic iz drugih, daljnih dežel, občasno zaslediti tudi želje po večjih spremembah, ki so že izven teh okvirjev. Opažam pa, da ljudje, ki se v nekem trenutku odločijo spremembo, ki je plod trenutnega tujega trenda, kasneje svojo odločitev obžalujejo in si želijo nazaj harmoničnega, bolj naravnega razultata.
Katere kirurške posege delate največkrat v Revive kliniki?
V naši kliniki najpogosteje izvajamo posege povečave, zmanjšanja in dviga dojk, korekcije obraznih nepravilnosti (npr. povešene kože na vekah, štrlečih ušes ali povešene kože na obrazu) ter odstranjevanje odvečne kože in maščobe po izgubi telesne teže ali nosečnosti. Predvsem slednje, torej odstranjevanje odvečne kože po hujšanju, je precejšnjem porastu zaradi množične uporabe farmacevtkih izdelkov za zmanjšanje telesne teže, ki so prišli na tržišče v zadnjih dveh ali treh letih. Izguba telesne teže je seveda zelo dobrodošla, a na žalost po izgubi dvajsetih ali tridesetih kilogramov vedno ostane ohlapna, včasih pa viseča koža, ki se ne skrči, se je ni mogoče znebiti s telovadbo, pač pa jo je mogoče odstraniti zgolj s kirurškim posegom.
Izredno popularne in posledično pogoste pa so tudi manjše korekcije obraza z dermalnimi hialuronskimi polnili in botulinum toksinom. Ti postopki so postali tako pogosti in sprejemljivi, da niso več nikakršen tabu, kot je to bilo še nedolgo nazaj. In ja, s pravo količino polnila ali botulina na pravo mesto lahko naredimo izredno dobre rezultate in ohranjamo vizualno kondicijo še dolgo po tem, ko bi se zaradi vplivov staranja in gravitacije bistveno zmanjšala.
Sam teh postopkov niti ne imenujem spreminjanje izgleda osebe, saj spreminjanje pomeni radikalno spremembo na obrazu, ki pa v večini primerov ni niti slučajno zaželena. Diskretne, »vzdrževalne ali ohranjevalne« korekcije so tisto, kar lahko prinese dolgoletno svežino, spočit videz in posledično zadovoljstvo v lastni koži. Kaj pa je sicer kvaliteta življenja kot to, da se dobro počutimo v lastni koži? Kdo, po tridesetem letu, se namreč ne počuti dobro, če mu ljudje glede na videz prisodijo nekaj let manj?
In podobno kot je pri fizični kondiciji, je potrebno za vizuelno kondicijo kontiuirano skrbeti, da so lahko rezultati dobri in trajajo. Saj tudi človek, ki gre le enkrat v fitnes ali na bližnji hrib, ne more pričakovati, da bo dobil mišice in popolno telo ali da bo po enkratni vadbi pripravljen na vzpon na Triglav. Na srečo sta pri vzdrževanju vizuelne kondicije dovolj en do dva obiska na leto, pa je ohranjanje stanja primerno.
Delate tu kakšne inovativne kirurške posege?
Vsak poseg je na nek način inovativen, saj je vsak posameznik ali posameznica, ki se za poseg odloči, unikaten. Zato mora biti tudi vsak kirurški poseg individualno prilagojen. Seveda pa kljub temu večina posegov spada med standardne in utečene. Ko govorimo o inovativnosti pri kirurških posegih gre bolj za iznajdljivost kirurga v primerih pacientov, kjer anatomija ni povsem tipična in zahteva uporabo različnih tehnik, ki jih uporabljamo v kakih drugih posegih. Pri tem je vsekakor pomembno to, da ima kirurg dovolj izkušenj tudi iz rekonstruktivnih posegov. Prav zato je še posebej pomembno, da se pacienti pozanimajo, komu bodo zaupali izvedbo posega, ali je ustrezno izobražen oz. ima ustrezno specializacijo, izkušnje, pa tudi, ali bo dosegljiv, v kolikor bodo po posegu kakršnekoli težave.
Kako je z moškimi, se tudi oni zanimajo za kirurške posege pomlajevanja in katere?
Seveda se tudi moški radi dobro počutimo v svoji koži. Najpogostejši posegi so odprava ginekomastije, korekcija štrlečih ušes in korekcija nosa.
Ginkomastija oz. povečanje moških prsi je na primer zelo pogosta, a si moški mnogokrat ne upajo priznati, da jih stanje moti, mnogi pa tudi ne vedo, da je možno z relativno preprostim posegom stanje tako spremeniti, da so moške prsi zopet »moške«, znaki posega na prsnem košu pa praktično nevidni.
Vedno bolj tudi moški spoznavamo pozitivne učinke polnil in botulina, tako da so tudi ti relativno hitri in malo invazivni posegi vedno bolj pogosti. So pa kirurški in estetski posegi pri moških do neke mere še vedno tabu, a se počasi tudi ta razblinja.
Kirurški posegi so pogosto taki, da vrnitev v prejšnje stanje in možno. Kaj svetujete pacientom pred prvim posegom?
V zadnjem času opažamo povečano število pacientov, ki pridejo na posvet kaj storiti po že opravljenih posegih v tujini, predvsem v državah bivše Jugoslavije in v Turčiji. Turčija je namreč v zadnjih letih razvila izredno močno estetsko industrijo, ki jo tudi zelo agresivno oglašujejo. Na žalost pa so svojo priložnost pri tem zaslutili tudi kirurgi, ki niso niti slučajno primerno usposobljeni za opravljanje vseh estetskih posegov, velikokrat to sploh niso plastični, rekonstrukcijski in estetski kirurgi, pač pa splošni kirurgi ali pa še to ne. Praktično nemogoče je preko spleta preveriti ali izobrazba, ki jo navajajo na svojih oglasnih straneh, instagramu in drugih kanalih, dejansko ustreza realnosti. Prav tako tudi to, ali so slike posegov in posnetkov pred in po operacijah dejansko njihovo delo ali pa so »sposojen« iz strani drugih kirurgov.
Zato polagam na srce vsem pacientom, da res dobro premislijo, ali si želijo oditi v tujo državo stotine ali tisoče kilometrov stran, opraviti poseg na svojem telesu, nato pa se v nekaj dneh vrniti nazaj v Slovenijo. Po velikih kirurških posegih je potreben počitek in ustrezni okrevanje, ne pa dolga pot nazaj, ki lahko povzroči neželene komplikacije, ki jih sicer ne bi bilo. In če se le-te pojavijo, je kirurg, ki je operiral zopet stotine ali tisoče kilometrov stran in nikakor ne bo mogel zmanjšati škodo, ki jo zapleti lahko povzročijo. In ja, posledice kirurških posegov, še posebej pa zapletov, ki niso bili takoj ustrezno obravnavani, so trajne.
Ste kdaj imeli kakšno nenavadno zahtevo pacienta, ki ste jo zavrnili?
Ja, vsake toliko se pojavijo zahteve, ki so milo rečeno nenavadne, čeprav izhajajo večinoma iz videnega po raznih medijskih kanalih. Tak primer je bil npr. želja po razcepljenem jeziku v stilu kačjega jezika. Mišice jezika so namreč na levi in na desni strani in omogočajo samostojnega gibanja levega in desnega dela. Tehnično seveda izvedljivo, gre za kirurško relativno enostaven poseg. A sem ga seveda zavrnil, saj je popolnoma v nasprotju z mojim etičnim prepričanjem in poslanstvom zdravnika – pomagati človeku. Ja, tudi pomoč pri boljši samopodobi, skladnosti telesa in posledično pri kakovosti življenja, je pomoč človeku. Nikakor pa to ni to, da delaš iz človeka nekaj, kar ni. Kačo, na primer. Ali pa nezemljana – kot lahko na primer najdemo na spletu primere odstranjevanja nosa, prstov in ušes za dosego »videza nezemljana«. V teh primerih očitno inštitucije niso opravile svojega dela. Biti estetski oz plastični kirurg je v prvi vrsti vseeno biti zdravnik in popolnoma nesprejemljivo je izvajati tovrstne posege ne glede na željo pacienta ali pripravljenost plačati tovrstni poseg.
Pojavljali so se tudi drugi primeri, manj ekstremni, a vseeno zunaj etičnih okvirjev. Pretirana povečava prsi, pa tudi ustnic, na primer.
Povečava prsi zaradi majhnosti ali slabše razvitosti je seveda smiselna in je to eden najpogostejših posegov, ki lahko vrne samozavest, naredi žensko telo lepo, skladno in harmonično. A zgolj do določene velikosti, potem pa preide v ekscesno poudarjanje določenega dela telesa in to pretiravanje s seboj prinese tudi fizične težave – raztegnjeno kožo, bolečine v hrbtenici zaradi velike teže spredaj, težave s primernimi modrci. Imel sem npr tudi primer ženske, ki je prišla v spremstvu s partnerjem, ki je iz žepa potegnil mobitel, poln slik dvajsetletnic z ogromnimi dojkami iz revij za moške in zatrjeval, da si ona želi take povečave, saj da kaj manj nima smisla in da se mora povečava, če že je, že od daleč videti na plaži v kopalkah. Mimo grede, »partner« je bil v poznih dvajsetih letih, gospa, ki je samo tiho kimala v kotu ambulante, pa v zgodnjih petdesetih.
Zgodbe o željah, ki so izven estetskih okvirjev, se v zadnjem času toliko bolj pojavljajo pri ustnicah. Na cestah lahko vidimo številna dekleta, pri katerih je takoj očitno, da njihove ustnice niso naravne oz. vsebujejo precej oz. preveč polnila. V glavnem so to hialuronska polnila, v najslabšem primeru pa trajna polnila imenovana biopolimer ali akvamid. V obeh primerih gre za očitno zavajanje, saj bi zaradi predpone »bio« in »akva« (torej »voda«) človek mislil, da je snov telesu prijazna in bodo ustnice trajno lepe. V realnosti pa se tkivo okrog polnila spreminja, polnilo pa posledično več ni na mestu, kjer bi moralo biti, napravijo se grudice in deformirajo ustnice. Trajna polnila tako žal ne pomenijo trajne lepote, pač pa le trajne težave, saj jih je brez kirurškega posega nemogoče odstraniti.
Prevelike ustnice, ki jih lahko prepogosto vidimo so do neke mere posledica estetskih idealov iz delov bivše skupne države, kjer je mišljenje, da se povečava mora videti, saj to pomeni, da si ta oseba lahko to privošči. Po drugi strani pa so pretirane ustnice odraz požrešnosti izvajalcev povečave. Višina plačila za povečanje je namreč odvisna od količine materiala – več kot apliciraš, več lahko zaračunaš. In osebe, ki se z vbrizgavanjem ukvarjajo, vse pogosteje sploh niso zdravniki (čeprav je to kaznivo, saj jim verjetno brez ustrezne šole tudi ne bi prišlo na misel pilotirati letalo…), pač pa na internetu naročijo polnila, na youtubu si pogledajo par filmčkov o aplikaciji in se lotijo dela z enim in edinim ciljem – prodati čim več in seveda čim več zaslužiti. Na žalost je razsodnost ljudi res na nizkem nivoju in zato hotelsko apliciranje postaja vedno pogostejše, rezultati takšne aplikacije pa vidne na vsakem koraku. Prav tako je očitno, da so državne institucije in inšpekcija na tem področju popolnoma zatajile, saj ni nobenih indicev, da bi tovrstno prakso preganjale.
Kot kirurg morate biti ob številnih željah pacientov in pacientk biti praktično tudi psiholog.
Kako se znajdete v tako rekoč dveh vlogah?
Pri dolgoletnem delu razviješ občutek za to, kaj lahko pričakuješ pri posamezniku, kljub temu pa ljudje občasno presenetijo. Princip mojega dela je iskrenost glede smiselnosti posegov, izvedljivosti posegov in realnosti izpolnitve pričakovanj. Obstajajo namreč posegi, ki so možni in smiselni, posegi ki so možni, a so nesmiselni in posegi, ki niso možni in posledično ni smiselno niti poskusiti jih doseči. Primer možnega in smiselnega je npr. zmanjšanje prevelikih dojk. Prevelike dojke so velik funkcionalni problem, saj imajo ženske težave s težo, ki jo morajo nositi, z vnemanjem pod dojkama, z iskanjem ustreznega modrca in s fizičnimi aktivnostmi. Zmanjšanje odpravi te težave in bistveno olajša vsakdan, torej je poseg vsekakor smiselen. Primer možnega, a nesmiselnega posega je povečanje zadnjice, ki je sicer normalno velika, a si oseba želi povečanja zaradi modnih trendov (ki so na srečo v zatonu). Poseg je sicer možen, a po mojem mnenju nesmiselen, saj napravimo poseg na funkcionalnem področju, na katerem sedimo ali ležimo in ki se premika ob vsakem koraku. Četudi dopustimo preferenco posameznika, da nekoliko bolj izbočena zadnjica deluje estetsko privlačno, možnost in pogostost težav zaradi bolečin in obračanja vsadka ne odtehta estetskih prednosti, torej poseg po mojem mnenju ni smiselen. Nekateri posegi pa predvsem zaradi anatomskih značilnosti niso izvedljivi, niso pa smiselni tudi tisti posegi, pri katerih je preveliko neskladje med pričakovanim rezultatom in kirurškimi možnostmi. Previsoka pričakovanje so namreč glavni vir razočaranja in prav prepoznava previsokih, nerealnih pričakovanj, je glavni problem, pri katerem se kirurgi bolj ali manj spretno znajdemo.
Pomembna je tudi ocena, ali bo želena sprememba, ki jo bo kirurški poseg prinesel, prinesla tudi pričakovano zadovoljstvo. Če nekdo pričakuje, da bodo s kirurškim posegom izginile vse težave, predvsem težave v odnosih, se seveda moti. In včasih je nerealna pričakovanja na žalost težko prepoznati. Vsak od nas bi si želel, da bi prepoznal (in zavrnil poseg) pri osebah, kjer je to njihov glavni motiv, saj poseg ne bo prinesel želenega izboljšanja kvalitete življenja, posledično pa potencialno nezadovoljstvo tudi s kirurgom.
Kako mislite, da se bo razvijala estetska kirurgija v prihodnosti?
Možnosti v estetski kirurgiji in estetskih posegih nasploh so praktično neomejene. Razvoj regenerativne in estetske medicine vključno s kirurgijo je strahovito hiter in vsi, ki se s tem ukvarjamo, moramo nenehno slediti novostim, trendom in napredku tehnike. Zaenkrat še vedno ne znamo uspešno upočasniti ali ustaviti procesa staranja – to je sveti gral vseh poskusov v tej panogi. Približno polovico kirurških estetskih posegov namreč opravimo, saj so posledica procesov staranja (npr. odstranitev starostno povešene kože na obrazu in telesu, povešene dojke itd.), drugo polovico pa opravimo zaradi prirojenih nepravilnosti (npr. štrleča ušesa, majhne dojke, grba na nosu itd.). Z napredkom in možnosti vplivanja na procese staranja se bo število posegov, ki so posledica teh procesov, relativno zmanjševalo, čeprav bo zaradi ekonomske dosegljivosti posegov in splošne sprejetosti, absolutno število posegov najverjetneje večje. Prirojene estetske nepopolnosti bo verjetno težje spremeniti nekirurško (perspektivno pa z genetskim inženiringom tudi), tako da se bo število teh posegov v prihodnjih letih večalo tako relativno kot absolutno. Pričakujem, da se bodo pojavljali in izginjali »nenaravni« trendi, na primer povečave zadnjic in prekomerne povečave ustnic, trend pa bo v harmonizaciji telesa kot celote in spoštovanje individualnih značilnosti posameznikov.
