tekst: anonimno, podatki v uredništvu
Preko mailov krožijo najrazličnejše zgodbe, nasveti .., ki nas razveseljujejo, krajšajo čas, včasih pa se nad katerim tudi zamislimo. Za današnjo temo najprimernejši je tale: »V življenju so tri obdobja; otroštvo, mladost in kako lepo izgledaš,« katerega avtor je neznan. Ker mi je znanka nekaj podobnega rekla dan preden sem dobila ta mail, je nasmeh postal bolj grenak. Resnica pred ogledalom, brez ličil na obrazu je njen poklon o dobrem izgledu postavila na laž. Saj veste, štirideseta leta so najlepša za marsikoga. Večina si je vzpostavila osnovno ali še višjo eksistenco, otroci so že vsaj malo zrasli, počutimo se vsaj deset let mlajši. A leta ne prizanašajo vedno, zato natančen pogled v ogledalo razkriva vedno globje gube, ki pa niso več tako simpatične. Včasih sem si zaželela, da bi imela za ušesi kakšen gumb, s katerim bi lahko malo napela kožo na obrazu, vsaj malo.
O lepotnih operacijah nisem imela nikoli predsodkov. Vsaka stvar, ki nas naredi zadovoljnejše, je dobrodošla, a vendar pri mojih letih menim, da še nisem zrela za kirurški nož. Ali obstaja alternativa? Seveda! Botoks! Vendar je grozljiv, saj nam rumeni tisk, ki ga vestno mesečno prelistam pri frizerju, razkriva izumetničene podobe filmskih in drugih zvezd, ki so v želji po lepšem videzu segle po njem. Slovenci smo sploh znani po tem, da 7 imamo radi naravne stvari. Operacija pride v poštev, če ima nekdo štrleča ušesa ali nemogoče nepravilen nos, operacija za lepši videz ali pomladitev, pa je že nedopustno pretiravanje.
Ali je res? Kaj si ne želi vsakdo med nami, ki smo že trideset, štirideset in še več, da bi obdobje lepega izgleda trajo čimdlje? Danes lahko rečem, na mojo srečo, sem naletela na znanko nekaj mlajšo od mene, a popolnoma brez zadržkov v zvezi z uporabo botoksa in hialuronskih polnil. Pa ne brez osnove. Učinke in vrste botoksa in polnil na trgu je natančno proučila, prav tako plastične kirurge in dermatologe. Prava zakladnica »prepovedanega« znanja. Preseneča sem bila nad možno uporabo teh »strupov«. Da s pomočjo botoksa gladiš gube, sem vedela, a da lahko še vedno ohraniš mimiko in nisi popolnoma »zategnjen«, nisem. Rešitev je v majhni količini. Logično, a ne?
»No, in kje naj bi polnila jaz potrebovala?«, sem jo že opogumljena vprašala. »Te nazolabialne gube (od nosa do kotičkov ustnic, op.) imaš že zelo močne. Zelo bi te pomladilo, izgledala bi kot zelo dobro naspana, vsaj 5 let mlajša ženska. Pa še naravni kolagen se ti začne tvoriti po tem polnilu.« Natančen pogled v ogledalo doma je razkril, da ima popolnoma prav. Res so se mi poglobile gube. Pa ne le pod nosom, kaj pa tiste na čelu od večnega mrščenja in smejalne ob očeh, ki so bile še pred nekaj leti prav simpatične? Pa tudi obrvi mislim da so bile včasih višje na obrazu. Resnici na ljubo, leta so tukaj.
In sem se odločila. Zakaj pa ne bi bila videti še od zunaj tako, kot sem se počutila, torej kar nekaj let mlajšo. Odločila sem se kar za zdravnico, pri kateri je bila prijateljica. Še vedno dam namreč največ na ustno priporočilo in izkušnje ljudi, ki jih poznam osebno. Naročanje na tak poseg je, podobno kot vedno pri zdravnikih, po telefonu, ko se dogovoriš za datum in čas. In sem šla. Če me vprašate, ali sem bila čisto sproščena – seveda ne, moj mož pa še manj! A sem se tolažila, da bo najkasneje v enem letu (botoks pa že veliko prej) vse izginilo in bom spet dobra stara jaz.
Torej, najprej me je ob prihodu v ambulanto sprejela zelo prijazna sestra, ki mi je očistila obraz (ženske, ne pudrajte se pred temi posegi) in ga namazala z neko kremo, ki deluje anestetično. Na moje presenečenje mi je obraz prekrila s folijo in čez čas me je tudi obraz zaskelel zaradi kreme, a je hitro popustilo. Ker sem morala počakati nekaj časa, da anestetik v kremi začne delovati, sem imela priložnost opazovati zaposleno osebje. Vsi so odlično izgledali! Zato sem vprašala sestro, če ima tudi ona kaj polnil in botoksa. Seveda, že kmalu po tridesetem letu, ko se pojavijo prve bolj resne gube, ga je pametno začeti malo uporabljati, mi pojasni. Čakalnico sem si delila še z dvema ženskama, ki sta bili enako poviti kot jaz, a za razliko od mene tam nista bili prvič. Tudi njiju sem izprašala, kako poteka celotna zadeva. “Mi zdravnica svetuje, kaj se da narediti z mojim obrazom? Se moram sama odločiti, kje botoks in kje polnilo? Kaj pa ustnice? in še nekaj podobnih vprašanj sem stresla vanju. Časa je bilo ravno dovolj za vse odgovore in že sem bila na vrsti. Kar bo, pa bo, sem si govorila korajžo.
V ambulatni sami nasmejani obrazi, pa ne tisti izumetničeni, ampak prijazni, kar je zelo dobro vplivalo na moje počutje in vsaj malo povečalo zaupanje v odločitev. Ležem na mizo (polsede). Zdravnica me vpraša, kaj želim, a jo prosim za nasvet, ker sem prvič. Svetuje mi polnilo za te »stroge« gube ob nosu in licih, malo botoksa na čelo, med oči in za dvig obrvi ter ustnice. Sama dodam še predlog za polnilo pri podočnjakih (to idejo so mi dale ženske v čakalnici!), ne preveč botoksa, da ohranim mimiko, glede ustnic pa sem izrazila strah. Zdravnica me pomiri, da ustnice samo obrobi s polnilom in da to še ne bo naredilo »račjih«. Že v čakalnici so mi večkratne uporabnice pomlajevalnih metod svetovale, naj si naredim še ustnice, ker jih zdravnica resnično naredi z občutkom in nikakor ne pretirava. Kot primer so mi svetovale, naj si kar dobro ogledam zdravnico samo. Prav so imele. Ženska je izgledala fantastično naravno. Torej dajmo še ustnice. Veste kaj je bilo največje presenečenje? Ko mi je obdelala del obraza, sem dobila v roke ogledalo, da sem lahko videla spremembo. Uau! Posega je bilo hitro konec. Bolelo ni skoraj nič, le ustnice so bile malo bolj razbolele, ker je tako mehko tkivo. Razložili so mi, da bo botoks začel delovati šele čez 4-5 dni. Sestra me je še napudrala (torej puder pa le imejte s seboj), saj je bil obraz malo rdeč od anestetične kreme in malo seveda popikan, a s pudrom se je vse zlahka prekrilo.
Sedaj pa domov, kjer me je čakal neusmiljeni kritik – moj mož. Vendar na moje presenečenje kritiziranja ni bilo, ampak ravno nasprotno. Pravo olajšanje! Na poseg sem šla v petek, tako da se je do ponedeljka koža pomirila, majhna modrica na licu izginila, ustnice pa so dobile bolj polno obliko. V ponedeljek pa v službo. Ali bodo sodelavke opazile? Niso! Odlično, torej sem popolnoma naravna. Le tista sodelavka, ki sem ji povedala, da grem na »pomlajevalni program«, je opazila in bila navdušena nad rezultatom. Konec tedna je začel delovati še botoks. V bistvu tega sploh nisem čutila, le zgrbančiti nisem mogla več v celoti čela in obrvi so se malo dvignile! Ustnice pa, kot bi bile obrobljene s črtalom!
Mogoče se kdo vpraša, zakaj sem sploh šla na tak estetski poseg, če nihče tega ne opazi. Se opazi, jaz opazim v ogledalu. Pa tudi drugi, čeprav ne vedo točno, kaj je drugače. Prijateljica mi je na primer prvič dala kompliment na mladosten videz, ki ga je sicer pripisala frizuri, a sem prepričana, da ni bila zgolj frizura razlog za moj pomlajen videz.
Ljudje si že od nekdaj prizadevamo, da bi ohranili mladost in mladosten videz, zato sem navdušena, da sem zbrala pogum in malo zaustavila proces staranja z bolj radikalno metodo od kozmetičnih krem in mask. Zagotovo bom ponovila postopek čez dobro leto.
